Airyev pozdrav

Airy na facebooku pošilja lep pozdrav vsem v Idrijo, ter svojim bratcem in sestricama po Sloveniji.

Airy tudi mi iz Idrije pošiljamo tebi in tvojim lepe pozdrave in ker je danes Svetovni dan zdravja tudi veliko tega.

Neutrudni Alfi

Dobili smo mail, kjer so nam Alfijevi tako napisali.

V soboto 31.3.2012 je bil prekrasen, topel dan. Podali smo se na izlet na Kališče pod Storžičem, 1534 m nadmorske višine. Šli smo iz Bašlja po lovski, nemarkirani poti. Ta nam je najljubša, ker je neobljudena in strma kot hudič. Enim je tako kapljalo od las, enemu pa od jezika. Radi imamo neutesnjenost, svobodo in prijetne fizične napore.

Če sem bil utrujen????? Kje pa! Na vrhu sem se celo uro igral in skakal s petletnim fantkom Aljažem, ki sem ga spoznal pred kočo.

Sem na enkratni razgledni točki, kjer se vidi zelo daleč naokrog. Tako zelo uživam, ko občudujem vso to lepoto.

Popoldan, ko sem se doma najedel, sem se pa zvalil na kavč in zadrnjohal do večera, ko me je na pol spečega gospodarica nesla dol na lulanje, nato pa sem spet spal do nedelje.

Lepo spočit sem v nedeljo z veseljem odšel na gozdno turo do Planice, ki se nahaja pri Čepuljah nad Kranjem. Rad imam gibanje in naravo, prav tako pa dobro hrano. Veliko jem, ker tudi veliko porabim. Težek sem kot “cent” večkrat slišim svojo družino, ko me opravlja. Vsakič, ko me stehtajo nejeverno strmijo v številke in izvedejo par ponovitev za kontrolo, hahahahaha !

Petmesečna Binca

Dobili smo slikce še vedno navihane Bince. Gospa Sonja pravi, da čas z njo zelo hitro beži. Mala kosmatinka pridno raste.

Še v zimskem času prepovedana ljubezen s sosedom Hanom. Ja, verjetno bi bila bolj vesela, če med njima ne bi bilo ograjeno.

Ta gromozanska kost je samo moja. Tako slastna in dobra je. Z njo se bom naglodala, si utrdila čeljusti in tudi očistila zobke.

Po igri se ji zelo prileže ležanje na toplem sončku. Prav mirno ne more ležati in zaspati. Njeno pozornost privabi prav vse. Je zelo bistra in radovedna.

Postaja že prava planinka na štirih tačkah. Je zvesta spremljevalka na prav vseh pohodih v griče in planine. Prav nič jo preveč ne utrudi. Je zelo radoživa in v veselje prav vsem članom družine.

Binca pozira na Ratitovcu

Binca uživa na Slivnici

 Binca osvaja Blegoš

Krstenica, kjer si je Binca poiskala svojo razgledno točko in od tam ima usmerjen pogled na vse okrog.

Binca v mali šoli. V popoldanskem času pred pričetkom šole se odpravi še na Krim, kjer kljub trem uram hoje ne izgubi svoje hiperaktivnosti.

Zvečer doma pa se zelo rada zlekne na kavč in skupaj s starejšo Čilo, ki jo seveda ne more več dohajati skupaj zasmrčita.

Jack

Jack živi v Nemčiji. Vsako leto pride s svojo lastnico za nekaj mesecev v Slovenijo. Bil je naš poizkusni zajček, čeprav smo že prej razmišljali o nakupu Jack russell terierja. Pasmo smo želeli spoznati tudi na živ način.  Večkrat smo si ga izposodili in ga peljali na sprehod, na tek in tudi včasih za nekaj ur na njega pazili. Bil nam je zelo všeč, ker je bil zelo živahen in razigran.

Jack se je in se še vedno rad potika po gozdu in prevoha prav vse. Z lulanjem označuje terene. Nikoli se ne oddaljuje preveč stran.

Tudi po travnikih rad raziskuje in išče krtine. Z zobmi grabi zemljo in jo ima poln gobček. Zna biti zelo hiter in tako je enkrat ulovil ubogega , malega krtka, ki mu ni bilo več pomoči.

Po prihodu domov se je zelo rad crkljal in stiskal. Vedno je zaspal pri nogah.

Iskal je pozornosti. Zelo rad je jedel in tudi žical za hrano.

Užival je na terasi. Z njim je bilo zmeraj zanimivo in zabavno.

 V letu 2008 pa je prišel čas in padla je odločitev, da tudi mi kupimo samičko te pasme.

Jack je bil že resen gospodič, ko smo kupili Cindi. Vedno sta se dobro razumela in se skupaj veliko sprehajala in družila. Cindi je bila vanj že od malega zaljubljena vendar, ker ni imel rodovnika z njuno ljubeznijo ni bilo nič.

 Skupaj v narcisah na Golici

 Skupaj na plavanju v morju.

Skupaj hladiva tačke v mrzli Idrijci.

In prišel je čas za odhod v Nemčijo.

Alfi in njegovi se potepajo

 

Naša družina se zelo rada potepa. V soboto smo bili na Jakobu, kjer so me “stlačili” v zanimivo korenino smreke in jaz sem ponosno poziral. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zabavno. Nočem se smejati in pokazati zobke, ker je tisti čas, ko tudi meni letijo ven kot po tekočem traku.

Svojemu lastniku zelo rad sledim. Mojo družino imam zelo rad, saj mi gre pri njih vse kot po maslu. Lahko bi rekli, da smo vsi zadeli na loteriji. Jaz, ker so oni moji novi lastniki, oni pa, ker imajo mene. Pohvaliti se moram tudi z malo šolo, kjer sem zelo priden in vedno pohvaljen.

V nedeljo smo se tudi potepali. Šli smo na daljšo turo, ki se je začela v Crngrobu. To je naselje v občini Škofja Loka. V ozadju se vidi znamenita romarska cerkev v Crngrobu. Tu so pred 39 leti snemali film Cvetje v jeseni. Naš vikend je bil zelo lep-pohodniški, poučen in zanimiv.

Petmesečni Ado

Z Goričkega se po hladni zimi oglaša Apolon, ki ga ljubkovalno kličejo Ado. Je zelo priden in tako kot od zmeraj tudi sedaj še vedno največji izmed mladičev. Je že pravi, veliki pes. Njegov pogled pa je še vedno zelo lep in nežen. Smejati se noče, ker bi se videlo, da izgublja prve mlečne zobke.

 

Slikal se je na obisku pri babici med spomladanskimi trobenticami.

Začel je obiskovati malo pasjo šolo.

Mama Cindi v mali pasji šoli.

 

Ado se zelo rad vozi s kolesom.

Mama Cindi se zelo rada vozi s kolesom.

Jack russell terierji so pasji navdušenci prav za vse norčije in akcije. Pripravljeni so na sprehode, gore, potepanja, obiske, spoznavanje novih krajev, ljudi, živali, norenje, plavanje, kolesarjenje, rolkanje in še na mnoge druge pustolovščine. Z njimi nam ni prav nikoli in nikjer dolgčas.

Petmesečna Rina

Tudi Rinina lastnika sta nam poslala nekaj sličic.

Tako z Rafaelom uživata prav vsak dan. Že kot zelo majhna, se je pri vseh tako rada crkljala na kolenih.

Gledam televizijo

Prav nič zanimivega ni. Bom rajši malo zaspala. 

Rini skoraj vsak dan izpade kakšen zobek. Tudi zredila se je, saj tehta celih 6 kg. Je zelo pridna, igriva, lula in kaka samo še zunaj. Svoja lastnika ima zelo rada.

 

Vsak dan gre dvakrat na velik travnik, kjer se dobi z Zalo, Zojo, Ajo in Rijotom. Skupaj se nadivjajo. Zraven dobijo tudi priboljške, ki se jim ne morejo upreti.

Hov-hov. Tako pa pozdravlja mamo Cindi in upa, da se kmalu kaj vidimo.Tudi mi si to želimo.

Sprehod ob morju

Lani v mesecu marcu smo se sprehajali od kampa Lucija do Sečoveljskih solin. Bil je topel, sončen dan.

Sprehajalna pot. Zagledala sem se v nekaj premikajočega na morju.

Travnik nad divjo plažo v bližini kampa Lucija. Lovila sem majhno rumeno žogo na vrvici.

Postalo mi je vroče in sem si zaželela malo plavanja. Ali me kdo vidi? Skrivam se.

Tukaj sem. Najrajši bi se pridružila temu surfarju v vodi.

Tačke in spodnji del trebuha pa sem vseeno namočila v morje. Sedaj se moram pa močno otresti.

Kje sta? Čakam vaju.

Sečoveljske soline

Oljka s posebno razraščenim deblom.

Petmesečni neutrudljivi Rambo in njegova mama Cindi

Alfijevi so se nam zopet oglasil in nam poslal dve njegovi sličici.

Joj, kako prekrasen je! Videti je tako zelo ponosen in zadovoljen, ko ga na balkonu tako prijetno greje sonček. Resnično se mu očke počasi kar zapirajo.

Letos je že opravil zadnje cepljenje. Dobil je še ampulo proti bolham in klopom, saj se vsak dan giba v naravi. Kondicije ima kot “ta velik” hribolazec. Je že pravi jack russell terier, neutrudljiv kot Rambo.

Tako pa je izgledalo njegovo prvo cepljenje. K meni se je stisnil z velikim zaupanjem in nežnostjo. 

Alfi je tudi v ljubezni do plavanja in vode čisto podoben svoji mami Cindi.
Njegovi povedo, da ima zelo rad vodo, vsako priliko izkoristi za skakanje po njej. Takrat je tak, kot da je na fedrih, kot trobarven zajec. V slovenskem morju se je okopal že februarja, samo trenutek nepazljivosti s strani gospe Milene in njenega moža je bil potreben in že je poskakoval po Simonovem zalivu, ves vesel in navdušen nad količino vode. Brisača v nahrbtniku je pri njih že dolgo obvezna oprema. 

Cindi je obiskovala malo pasjo šolo, ko je bila stara štiri mesece.

Tudi Alfijevi lastniki ponosno javljajo, da je postal mali šolar. Za njim sta že dve učni uri. Seveda ga spremlja gospod Darko, ker je pač on »gazda«. V mali šoli mu je zelo všeč, še najbolj pa mu je všeč Miša, polletna jack russel terierka, ki mu je zmešala glavo in še kaj drugega. 

Pravijo, da je njihov fant že v puberteti. Nič več ne lula kot punčka, malo ga tudi razganja, čeprav je še mlečnozobec! V stanovanju je čist. Res je srček. Malo zrelejši je in ne nagaja več za vsako ceno. Zdaj ga zjutraj lahko spustijo v Aljaževo sobo. Prej mu je kot torpedo skočil na glavo, ga lizal in grizel, zdaj pa neslišno skoči na posteljo, se uleže na rob ležišča, blaženo zavzdihne in zaspi nazaj. Dobro ve, da bo izgnan iz raja, če bo nagajal. Včasih Aljaž dve uri ne pogrunta, da ima pri nogah živ grelec.

Še vedno najraje je kuhano hrano, tu ga razvajava gospa Milena in mama. Vsaka ima svoje recepte, ki pa vedno vsebujejo tri deleže: meso, zelenjavo in ogljikove hidrate (riž, ajdova kaša, prosena kaša, kus kus…). Ima dva kuhana obroka na dan. Brikete ima bolj za malico ali hrano za celodnevne izlete. Mislijo, da bodo briketi bolj aktualni poleti, ko bo vroče, apetiti manjši in možnost pokvarljivosti ostale hrane višja. Taka prehrana mu dobro dene, zelo lepo se razvija fizično in mentalno. Ima tak sončen karakter, da ga imajo vsi neizmerno radi.

Tukaj pa se vidi njegova neustrašnost in prijateljevanje z velikim psom.

Po Erzelju in okolici

Danes smo se udeležili 4. pohoda po Erzelju in okolici.

Od doma smo štartali ob 8 uri zjutraj. Prav nič mi ni všeč, da sem tukaj privezana. Nekoga skušam s svojimi očmi prepričati, da bi lahko šla ležat pod sprednji sedež. Tam mi je zelo všeč, vendar zaradi moje varnosti ne smem.

Erzelj, prijazna vasica je raztresena po robu Vipavskih gričev.

Prijava in odhod izpred stare šole

Pri spomeniku NOB.

Zaradi sodelovanja s partizani so 8. marca 1943 Italijani pregnali vse prebivalce  vasi, domove pa izropali.

Po poti smo se lahko orientirali tudi z modrimi in rdečimi kačjimi pastirji.

Pot nas vodi k znamenju Na hribu.

Znamenje Na hribu iz leta 1895 z plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz Svetega pisma.

Vodnjak

     Vodnjak v Vovkih z živo, izvirno vodo.

Poslušamo zanimivo razlago o vodnjakih.

Pot k cerkvi Marije Snežne.

Cerkev Marije Snežne

Nazaj, strmo navzdol do vasice Erzelj.

Vzpon na Tabor

 Cerkev sv. Lovrenca stoji znotraj obzidja nekdanjega protiturškega tabora.

Prodaja različnih izdelkov iz kamna.

Nekoč so si lasten vodnjak lahko privoščili le redki, predvsem graščaki in veliki kmetje. Večina prebivalcev je bila navezana na skupni vaški vodnjak, ki so ga postavili sredi naselja ali ob samem izviru.

 Cerkev sv. Mihaela stoji na najvišji točki griča Tabor.

V steno zvonika je vzidan gotski relief sv. Mihaela, ki drži v rokah tehtnico.

Spomenik ob cerkvi in njena notranjost.

 

Počitek

 Kapelica zraven pokopališča

Smerokaz do bolnišnice Vere

 Spominsko obeležje pred bajto partizanske bolnice Vere med vinogradi.

Pohodniki, ki še prihajajo do bolnice Vere.

Znamenje na Popotniku, ki ga je leta 1891 v zahvalo za čudežno ozdravitev postavil domačin.

Pot po gozdu, z mnogimi razvejanimi in zanimivo oblikovanimi drevesi. Občutek imaš, da hodiš po posebnem gozdu, ki v sebi skriva mnogo skrivnosti.

 V vodi so plavale male žabice.

 Najzahtevnejši vzpon

Žeja 

 Hrib sv. Peter, kjer je bilo domnevno prazgodovinsko gradbišče.

Znamenje z zvoncem, kjer je stala cerkev sv. Petra. Pozvonili smo za srečo.

Zidano znamenje na Lenivcu v zahvalo Materi božji. Ima polkrožno zaključeno nišo. Vrh korčne strehe pa poudarja križ.  Vso pot so nas spremljali in nas opozarjali na zanimivosti tako postavljeni znaki.

Obnovljen studenec na Lenivcu. Sem so vaščani hodili po vodo za kuhanje in pitje z brentači, lesenimi posodami. Zajeto vodo so nalivali z nafo, leseno posodo, ki je držala pet litrov.

Vrnitev k stari šoli

Čakanje na odhod 

 Pikapolonica za srečo

Še zadnji pogled na vasico Erzelj